Pogled z najvišje točke smučišča Pitztal v del ledeniške doline
Avtor: Nataša Kristan

Prilagoditev visoki nadmorski višini je dobrodošla
Avtor: Nataša Kristan

Zgornja postaja gorske železnice, restavracija vse v enem objketu
Avtor: Nataša Kristan

Shema smučišča na ledeniku in Rifflseeju
Avtor: Nataša Kristan

Smučišče Rifflsee
Avtor: Nataša Kristan

Sedeži do ogrevani
Avtor: Nataša Kristan

Restavracija na vrhu Rifflsee je popolnoma ekološka
Avtor: Nataša Kristan

Tukaj je glavni stik z dolino
Avtor: Nataša Kristan

Smuka ob lepem vremenu je odlična
Avtor: Nataša Kristan

Sistem deluje, lastnikom prinaša tudi dobiček
Avtor: Nataša Kristan

Zimske vremenske razmere so nizkoležečim smučarskim centrom vse manj naklonjene, saj je iz leta v leto vse več tako imenovanih zelenih zim. Zato se zimski športi in rekreacija selijo vse višje v hribovje ali celo gorovje. Smuka na več kot 2.000 metrih je danes postala že vsakdanjik. Na tej višinah je danes dovolj snega za ugodno smuko, če pa ni dovolj naravnega, pa se ga da narediti zadostne količine umetnega, ker so temperature zraka tako nizke, da ga je mogoče izdelati. Visokogorska smučišča postajajo vse bolj priljubljene destinacije ljubiteljev zimskih športov in zimske idile. V Sloveniji imamo samo eno pravo visokogorsko smučišče Kanin. Zato pa jih je veliko več v sosednjih državah. V začetku januarja smo si ogledali in ocenili visokogorski smučarski center Pitztal v osrčju avstrijskih tirolskih Alp.

Za dolino Pitztal nekateri menijo, da je ena izmed najlepših dolin na Tirolskem. Za Slovence je to smučišče še precej neznano. Leži okoli 100 kilometrov zahodno od Innsbruka proti švicarski meji. Iz Ljubljane do Pitztala se lahko pripeljemo po avtocesti predor Karavanke- Salzburg (A)- Rosenber (Nemčija) in nazaj v Avstrijo proti Innsbrucku in nato se držimo smeri Bregenz pri Švici. V 40 kilometrov dolgo alpsko dolino se povzpnemo pri kraju Imst. Med vzpenjanjem po zelo lepi in spretno speljani cesti se peljemo mimo krajev Arzl, Wenns, Jerzensom, St. Leonhard , Planegerosso in končamo pot v Manderfenu, kjer se dolina na višini 1640 metrov konča pod ledenikom Pitztal. Pogled na zasnežene gorske očake je vsekakor impozanten in enkraten. Na njihovih vršacih se ponuja ugodna smuka.

Le kako se lahko človek povzpne na njihove vrhove?

Človeška domišljija in spretnost je tu na robu znanstvene fantastike. Človek je s svojo tehničnim znanjem iznašel in izdelal dve zanimivi prevozni sredstvi. Prva je nedvomno gorska železnica imenovana Pitz express. Kot je povedal prokurist zasebne žičničarske družbe Piztaler Gletscherbahn- Rifflseebahn Willi Kruger (na sliki), so železnico zgradili leta 1983. Železnica teče po predoru 1120 metrov in sicer se z njo z nadmorske višini 1740 metrov v dobrih osmih minutah pripeljete na višino 2840 metrov. Naklon strmine je 31 %, kabina pa se premika z hitrostjo od 10 do 12 metrov na sekundo. Z njo lahko prepeljejo 1.600 ljudi na uro. Transport poteka brez kakršnikoli težav in posebnega čakanja.

Ko izstopite na zgornji postaji se pred vami odpre beli ledeniški krater, kot da bi stopili v nekakšno belo čajno skodelico. Na razpolago je pet kilometrov zahtevnih prog, 17 kilometrov srednje zahtevnih in šest kilometrov lahkih prog. Proge so urejene in vožnja po njih je kot bi se vozil po preprogi. Čeprav smučate na ledeniku, pa je pravih ledenih pasti na progi zelo malo. Pripravljen imajo snowboard park s half pipami in posebnimi stezami za učenje.

Če niste ljubitelj alpskega smučanja oziroma če želite tudi teči na smučeh, pa je na ledeniku šest kilometrska tekaška proga. Za tek na smučeh je potrebna posebna smučarska karta.

Na ledeniku imajo dve kabinski žičnici, tri vlečnice in šestsedežnico, ki je verjeli ali ne, tudi ogrevana. Udobje, ki pride do izraza, ko je zunaj ledeno mrzlo in januarja pade temperatura tudi globoko pod minus deset in več stopinj Celzija. Na Pitzu se lahko pohvalijo z najvišjo avstrijsko vzpenjačo, s katero se pripeljete na 3440 metrov visok vrh Brunnenkogel. Po čudovitem razgledu po Alpah od Švice do Italije je smuka, če si prvič na takšni višini, izredno adrenalinska. Proga ni zahtevna, vendar pa je občutek, da smučaš s takšne višine, skoraj nemogoče opisati.

Velja pa opozorilo, da se morate na takšnih nadmorskih višinah najprej pri aklimatizirati. Kaj hitro se lahko pri nekateri pojavi višinska bolezen, to je slabost in vrtoglavica. Če jo že dobite, je rešitev je samo ta, da se hitro spustite čim nižje oziroma se umirite in popijete tekočino. Smučanje na višinah nad 2.000 metrov obvezno zahteva, da se prilagodite takšni višini. Višinsko bolezen lahko na Pitztalu preženete v zelo udobni gorski restavraciji. Odlično je, da se v njej ne sme kaditi. V Avstriji namreč ne preganjajo tako dosledno kajenja v zaprtih prostorih kot pri nas ali v sosednji Italiji. V restavracijah z hrano se načeloma ne sme kaditi. Sicer pa na samem smučišču ni gorskih koč, kot na primer v italijanskih Dolomitih, kjer se lahko med smučanjem odpočijete in okrepčate.

Willi Kruger je dejal, da je smučišče na ledeniku, kjer so ekološka pravila zelo stroga in bi morali ob gradnji takšnih koč namestiti tudi čistilne naprave, kar pa ne bi opravičilo naložbe. Zaradi spoštovanja ekoloških standardov so naredili restavracijo na Rifflseeju v skladu z vsemi okoljskimi in arhitekturnimi normativi. Električno in toplotno energijo si zagotavljajo s pomočjo sončnih celic, zgradba je zgrajena iz materialov, ki varčujejo toploto, ima pa tudi svojo čistilno napravo, tako da praktično v ničemer ne obremenjuje okolja. V obeh restavracijah, ki sta kljub gneči smučarjev zelo čisti, še posebej sanitarije, se najde na njihovih jedilnikih dovolj raznovrstne hrane za vsak, tudi še tako izbirčni želodec.

V letošnji sezoni so odprli ( sredi decembra lani) novo smučišče na Rifflseeju, ki leži na višini od 2291 metrov do 2800 metrov, kjer so zgradili novo kabinsko žičnico, dve štirisedežnice, eno šestsedežnico in vlečnico. Pri šestsedežnico so prvič uveljavili nov varnostni sistem, kjer se varnostna zapora spusti sama in je varnostni drog med nogami smučarja in se na cilju tudi sama odpre. To so naredili zaradi varnosti otrok, da ne bi med vožnjo, kdo zdrsnil s sedeža in bi bile lahko posledice tudi usodne. Sistem smo preizkusili tako, da se nismo pravilno usedli in žičnica se je tako ustavila. Vsekakor gre za odličen in učinkovit varnostni sistem, ki bi moral postati standard na vseh smučiščih. Celotna naložba v smučišče na Rifflseeju je stala pet milijonov evrov, je razkril Kruger. Za prihodnost imajo v načrtu še projekt žičnice iz začetne postaje gorske železnice proti 3277 metrov visokemu vrhu Linker Fernerkogel, kjer naj bi se povezali s smučarskim centrom Solden, ki leži poenostavljeno rečeno v sosednji dolini. Poleg denarja pa so njihov velik problem tudi okoljevarstveniki, saj le-ti ne želijo, da bi na visoke hribe gradili žičnice in nato iz njih speljali smučarske proge. Zato tudi kot projekt še vedno ostaja proga iz ledenika Pitz v dolino. Ekološke in okoljevarstvene zahteve so skoraj nepremostljiva ovira.

Na vprašanje, zakaj gradijo smučarske centre na tako visokih višinah, je Willi Kruger odgovoril, da jih v to silijo vremenske spremembe, saj v nižinah ni več snega ali pa ga je zelo malo. Prav tako nižinskih smučišč zaradi previsokih temperatur ni mogoče učinkovito zasneževati. Že na ledeniku imajo težave, kako zagotoviti dovolj snega. Snežni topovi in zaloge vode niso dovolj. Potrebno je pripraviti sneg, ki bo ekološko neoporečen in človeškemu zdravju neškodljiv. Na smučiščih je tudi veliko otrok, ki sneg pojedo. Če bi ga pripravljali s močjo kemikalij, bi lahko škodovali človeškemu zdravju. Zato so lani kupili poseben izraelski top za pripravo snega, ki je ekološko povsem neoporečen. V Evropi naj bi bila trenutno samo dva takšna topa. Snegu, izdelanemu iz tega topa ne dodajajo nobenih kemikalij, da bi lahko dalj časa obstal, izdelujejo ga lahko že pri temperaturi okoli nič stopinj. Top naredil v 24 urah okoli 900 kubičnih metrov snega in to na v kopico, ki jo potem raztresejo in utrdijo po smučišču.

Tako lahko zagotovijo smučarsko sezono od 15. septembra dalje do začetka maja. Smuka na ledenikih je ugodnejša v prvih spomladanskim mesecih, ker na takšnih višinah ni več tako leden hladno, daljši pa je tudi dan, v primerjavi z pravimi zimskimi meseci so na primer december, januar in februar. Ustvarjanje dobrih razmer za smučanje privabi na njihovo smučišče izredno veliko smučarskih reprezentanc že septembra, ki pri njih opravijo vadbe za bližajočo se novo tekmovalno sezono. V zadnjem času gostijo na pripravah tudi slovensko smučarsko reprezentanco. O tem v javnosti ne govorijo, ker skoraj vse reprezentance želijo priprave opraviti v miru, brez navzočnosti javnosti oziroma novinarjev.

Willi Kruger je tudi potrdil, da je žičničarstvo donosen posle, saj sicer sam ne bi delal v takšni družbi. Ker gre za zasebno družbo delniško družbo, katerih delnice ne kotirajo na borzi, nam seveda ni razkril poslovnih podatkov o poslovanju. Povedal je, da je njihova družba, ki jo obvladuje sedem lastnikov zasebnikov, vložila v celoten sistem na ledeniku že okoli 25 milijonov evrov, pa tudi zemljišča. V Avstriji so namreč tudi ledeniki v zasebni lasti?! Ves smučarski center je zgrajen z izključno zasebnimi sredstvi. Dodal je, da na leto v njihovem smučarskem centru smuča okoli 520.000 gostov. Največ je Nemcev, Švicarjev in Avstrijcev, seveda pa ne manjka tudi Italijanov ter po novem tudi gostov iz Poljske, Češke in Rusije. Njihovi obiskovalci so tudi zelo bogati ruski poslovneži, ki na dopustih ne varčujejo z denarjem. Seveda pa si želijo tudi več gostov iz Slovenije in držav jugovzhodne Evrope.

Nismo se mogli izogniti tudi vprašanju zagotavljanju varnosti na smučišču. Willi Kruger je dejal, da policije ne marajo niti na cesti, zato na smučišču nimajo policije, niti posebnih redarjev. Vse skupaj je v rokah zaposlenih na žičnici in seveda na zelo visoki osveščenosti smučarjev, da so za varnost med samo smuko odgovorni sami. Z disciplino smučarjev na smučiščih praktično nimajo nobenih težav. Če kdo ne spoštuje deset zlatih Fis pravil o smučanju, se ga lahko prijavi alpski policiji ali pa njihovim zaposlenim na napravah, ki ukrepajo proti takšnemu smučarju z odvzemom karte. Vendar pa so takšni primeri izredno redki.

V Avstriji tudi ni obvezna nošnja čelad za otroke do 15 leta starosti, temveč je to samo priporočeno. Kljub temu pa večina otrok, ki smučajo, imajo na čelade. Kruger je dodal, da stroške reševanja poškodovanih na smučiščih nosijo smučarji sami. Če niso zavarovani, potem morajo reševanje plačati iz svojih žepov. Cene smučarskih kart so glede na obdobje zimske sezone različne, kot tudi na število smučarskih dni in število oseb. Otroci imajo cenejše smučarske karte.

Zato velja vedno pogledati na njihovo spletno stran www.pitztal.com. Ves čas imajo na spletni strani tudi posnetke v živo, kjer je mogoče videti, kakšne so vremenske razmere. To je še posebej dobro, če si v dolini in želiš izvedeti, če bo zgoraj vreme ugodno za smuku. Ne smemo pozabiti, da se lahko vreme na takšnih višinah, še posebej v zimskem času izredno hitro spremeni. Včasih je to že dobesedno v minuti.

Bogata je tudi tako imenovana obsmučarska ponudba od šole smučanja do izposoje celotne opreme. Smučišče Pitztal je nedvomno tudi družinsko smučišče, za malčke, ki šele stopajo na smuči, do vrhunskih smučarjev, ki zase najdejo tudi svoj teren, kot se temu reče. Na enem izmed takšnih terenov na ledeniku pa trenirajo tudi najboljše smučarke in smučarji sveta.

Ljubitelji turnega smučanja pa se lahko odpravijo tudi na turno avanturo, vendar pa obvezno samo z vodičem. Sam spust izven urejenih prog je zaradi ledeniških razpok izredno, tudi smrtno nevaren. Koliko turnih smučarjev je tako padlo v ledeniške razpoke niso razkrili, saj o tem neradi govorijo.

NAŠA OCENA JE NAJVIŠJA MOŽNA PET ZVEZDIC.

Svetujemo vam, da preživite zimski dopust na Pitztalu, saj boste nato tudi razmišljali, da se boste vrnili nazaj poleti. Njihova spletna stran je: www.pitztaler-gletscher.com