Ponedeljek, 6. april 2020 - 00:36

Šport/Namizni tenis

Varovanke Vesne Ojsteršek pridno trenirajo

Ljubljana, 6.april 2020 (MOREL) - Vstopili smo v četrti teden karantene, ki seveda velja tudi za športnike. Težko si predstavljamo, kaj pomeni zanje vsak izgubljeni trening in kako težko ga bo nadomestiti. To še toliko bolj velja za namizni tenis, v katerem je za doseganje vrhunskih izidov potrebno vsak dan po nekaj ur trdega treninga. Toda zdravje je na prvem mestu, česar se zaveda tudi Vesna Ojsteršek, ki vodi slovensko žensko izbrano vrsto. V teh težkih časih je ves čas v stiku s svojimi izbrankami, ki v svojem domačem okolju navkljub vsemu skrbijo za to, da kolikor toliko ostanejo vsaj v dobri telesni pripravljenosti.

»Za nas, ki smo navajeni biti ves čas na poti, je trenutna karantena še toliko hujša. Ves čas sem v stikih tudi s selektorji drugih držav. Tako na Švedskem še vedno normalno trenirajo, pa tudi v Nemčiji v nekaterih njihovih centrih treningi potekajo nemoteno. Ko se bo položaj enkrat umiril, ne bomo vsi v enakem položaju. Naše reprezentantke so doma in so prepuščene samim sebi in svoji disciplini. Sicer smo ves čas v stiku ali preko telefona ali messengerja, redno mi pošiljajo fotografije, da vidim, kaj delajo. Moram jih resnično pohvaliti, kajti prav vse si vzamejo po dve, tri ure dnevno, da naredijo fitness, tečejo od osem do deset kilometrov, delajo vaje za moč, hitrostne vaje … Nekatere, kot recimo Lea Paulin, so se znašle tako, da so si iz kluba domov pripeljale mizo za namizni tenis, ki jo ima postavljeno v garaži. Njena sreča je tudi, da tudi njen brat Erik igra namizni tenis, prav tako oče, tako da je lahko tudi v stiku z žogico. Skratka, dekleta skrbijo za telesno pripravljenost, toda namizni tenis je tako kompleksna igra, z milijoni rotacij, da ga moramo, če želimo biti v korak z najboljšimi, trenirati po nekaj ur dnevno z žogico, tako da samo skrbeti za telesno in psihično pripravljenost ni dovolj,« je o trenutnem stanju v slovenski ženski izbrani vrsti povedala njihova selektorka Vesna Ojsteršek.

Pred tremi leti je slovenska ženska reprezentanca navduševala na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu, ko se je brez poraza uvrstila med najboljše evropske reprezentance. Zelo dobre igre je prikazala tudi na ekipnem svetovnem prvenstvu v Halmstadu na Švedskem leto dni pozneje, v zadnjem času pa njeni rezultati navkljub nadarjenosti igralk niso bili tako odmevni. Ali pa smo morda vendarle nekoliko preveč neučakani?

»Če se vrnemo na evropsko prvenstvo v Luksemburgu. Na njem smo igrali z Manco Fajmut, Alex Galič ter dvema zelo mladima igralkama, Katarino Stražar in Ano Tofant. Po tem prvenstvu se je od reprezentance poslovila kapetanka Fajmutova, tako da je največje breme morala nositi Galičeva, ki pa je bila tudi še po namiznoteniških merilih zelo mlada. Na novo sta prišli Aleksandra Vovk in Lea Paulin, še dve mladi igralki. Na Švedskem smo tudi v tako pomlajeni zasedbi igrali dobro in dekleta so dokazale, da se lahko merijo tudi z najboljšimi igralkami na svetu. Toda potem je prišla lanska sezona, v kateri smo ostali brez Alex Galič. Dolgo smo mislili, da gre za poškodbo in šele pozneje smo izvedeli, da gre pravzaprav za bolezen, tako da še danes ne igra in ne trenira. Mimogrede, dobra novica je, da so našli zdravilo, ki ji pomaga, tako da zdaj ne čuti bolečin in končno se počuti boljše. Zdaj čaka še nove izvide in upam, da bo šlo njeno zdravljenje v prvo smer. Žal je ostala brez nastopa na olimpijskih igrah, ki bodo zdaj tako ali tako šele prihodnje leto. Vendar, če se vrnemo k preostalim dekletom, ki so morale brez nje odigrati kvalifikacije za lansko ekipno evropsko prvenstvo, kamor so se tudi uvrstile. To je bila velika stvar. Dejstvo je, da imamo odlično generacijo deklet, ki je v mladinskih kategorijah posegala po visokih mestih, mislim, da smo bile vedno v četrtfinalu, je pa res, da je vedno nekaj zmanjkalo še za kaj več. Letos smo imeli štiri igralke na evropskem prvenstvu do 21 let v Varaždinu, kjer so lahko igrale le tiste igralke, ki so si to zaslužile po kakovostni lestvici ali pa so bile nanj povabljene. Lepo priložnost za kolajno je imela Ana Tofant, ki je proti Christini Kallberg v četrtfinalu vodila z 2:0 v nizih in 10:7 v tretjem, a je morala na koncu priznati premoč Švedinji. Žal to ni bilo prvič,« se je Ojsterškova med drugim dotaknila tudi zadnjega letošnjega tekmovanja, na katerem so na mednarodni sceni nastopila slovenske namiznoteniške reprezentantke.

In kaj je tisto, kar mladim slovenskim igralkam manjka, da bi na največjih tekmovanjih naredile tisti tako želeni korak proti še kakšni vidnejši uvrstitvi?

»Dejstvo je, da je vedno nekaj premalo za kolajno, tako da je moj odgovor tukaj neposreden. Tisto, kar nam manjka, da bi naredili korak naprej, je kakšen trening več. Naše igralke so dobre in so nadarjene, lahko se merijo tudi z najboljšimi, toda njihov minus je, da niso popolnoma osredotočene samo na namizni tenis. Edina, ki se je popolnoma osredotočila nanj, je bila Alex Galič in zdaj Ana Tofant, ki bo potrebovala še nekaj časa, da bo napredovala. Za vse druge je na prvem mestu šola, kar je tudi prav, toda če želiš uspeti v namiznem tenisu, preprosto moraš biti osredotočen samo nanj. Tudi sama kot mama zagovarjam, da je izobrazba pomembna, toda najboljše igralke delajo srednjo šolo na daljavo, tudi fakulteto, v ospredju pa je namizni tenis. Za Katarino Stražar sem recimo prepričana, da bi lahko bila med osem najboljših igralk v Evropi, če bi ji bil namizni tenis prva izbira, vendar je odličnjakinja v gimnaziji. Zdaj se bo vpisala na Fakulteto za šport, kjer so obvezne vaje, tako da bo imel študij spet prednost pred namiznim tenisom. Potem je tu Aleksandra, ki je poleg šole in namiznega tenisa zelo uspešna tudi na pevskem področju in tako naprej. Skratka, veliko je malenkosti, ki vplivajo na to, da na koncu zmanjka, za kakšno vrhunsko uvrstitev. Je pa res, da je v ženski konkurenci manjši zaslužek kot v moški, zato se naši igralci tudi veliko raje odločajo za poklicno igranje namiznega tenisa in so tudi rezultati boljši.«

Vsekakor pa ne smemo pozabiti na pogoje za trening. Žal v Sloveniji trenutno nimamo namiznoteniškega centra, v katerem bi lahko trenirali najbolj nadarjene igralke in igralci. Kot je pred kratkim dejal predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije, Marjan Hribar, naj bi že v kratkem dobili dva, v Ljubljani in Novem mestu, ki bi bila namenjena tudi za potrebe reprezentance.

»Mislim, da je popolnoma vseeno, kje bo ta center, samo naj ga naredijo. Mislim, da nam to zelo manjka. Ne samo pri dekletih, še toliko bolj pri fantih, kjer je položaj v mlajših kategorijah veliko slabši. Pri dekletih imamo nekaj obetavnih igralk, tu so še nekatere starejše, kot sta Ivana Zera, ki je zasluženo postala državna prvakinja in Nina Zupančič. Večja je kriza pri fantih, kjer sta imamo v konkurenci do 21 let Petra Hribarja in Tilna Cvetka, nato pa je praznina nekoliko večja. Prepričana sem, da imamo dobre trenerje v klubih, ampak sami vsega ne zmorejo. Običajno so sami v klubih, morda sta kje dva, vse to pa je premalo za kakovostni trening, kajti težko se je potem posvetiti samo enemu. Ravno zato bi bilo dobro, če bi najboljši trenirali skupaj, kajti le iz konkurence lahko nekaj nastane, če ne bo konkurence, ne bo nič,« razmišlja Ojsterškova, ki je zadnjih nekaj sezon poletje preživela v močni indijski ligi. Letos je tudi to še pod vprašajem.

»Težko je karkoli napovedovati. Do konca junija tako ali tako ne bo mednarodnih turnirjev, upam le, da bodo v Sloveniji kmalu odprte dvorane, da bi lahko začeli z normalnimi treningi. Kar pa se Indije tiče, nimam nobenih informacij. Lani sem imela v tem času že podpisano pogodbo, kako pa bo letos, ne vem.«

Arhiv

PonTorSreČetPetSobNed
   12345678910111213141516171819202122232425262728293031
Vita

UJFAIR

NepremiÄŤnine Si21 Avto.info

Luksuz.net

Prometej