21.06.2017 ob 22:44
Deli članek
Hrvaška:Maša Derganc je dobila glavno nagrado za žensko vlogo na 41. Dnevih satire Fadila Hadžića v Zagrebu

Maša Derganc

Ljubljana, 21. junij 2017 (MOREL)- Zagrebško Satiričko kazalište Kerempuh je 21. junija s slavnostnim programom in podelitvijo nagrad sklenilo festival 41. Dnevi satire Fadila Hadžića. Med letošnjimi nagrajenci je tudi članica igralskega ansambla ljubljanske Drame Maša Derganc.

Po odločitvi strokovne žirije, ki so jo sestavljali novinarka in gledališka kritičarka Večernjega lista Bojana Radović (predsednica), dramski igralec Livio Badurina in dramatik Tomislav Zajec, je za vlogo Sakešvili v krstni uprizoritvi ludistične groteske Roka Vilčnika rokgeja Ljudski demokratični cirkus Sakešvili v režiji Luke Martina Škofa in v izvedbi SNG Drama Ljubljana prejela glavno nagrado za žensko vlogo. V uprizoritvi igrajo še Gregor Baković, Boris Mihalj in Klemen Slakonja kot Sakešviliji ter Gašper Primc kot Še nekdo.

V sezonah 2015/16 in 2016/17 je Dergančeva ustvarila več izrazitih vlog, ki odražajo njeno igralsko zrelost in vrhunsko umetniško kondicijo. Igralka zanimive interpretativne širine, ki se lahko spopada z različnimi režijskimi pristopi, zahtevnimi gledališkimi projekti in raznoterimi gledališkimi poetikami, je lani prejela nagrado Sklada Staneta Severja za vloge Irene (V. Möderndorfer, Evropa, režiserka R. Vidič), Jane (R. Vilčnik rokgre, Tarzan, režiserka E. N. Lampič) in Eugenie (C. Goldoni, Zaljubljenca, režiser P. Magelli) in pred tem nagrado za žlahtno komedijantko na festivalu Dnevi komedije 2014 za vlogo Dame (V. Majakovski, Misterij buffo, režiser A. Popovski).

Z nagrado Slavka Gruma za leto 2016 nagrajeni Ljudski demokratični cirkus Sakešvili prihaja iz totalitarne državice, kjer je vse omejeno in regulirano. Celo za samozadovoljevanje, samomor ali srečo je treba imeti bon. Enakost je prignana do konca, niti spolov ni več, ljubezen pa je ena sama, do »doživljenjskega« predsednika, ki mu je tako kot vsem drugim v tej državi ime Sakešvili. Vendar se avtor Rok Vilčnik rokgre bolj kot z diktaturo ukvarja z njenimi žrtvami, z državljani, ki nastopajo oziroma kar živijo v cirkusu, v katerem predstava in občinstvo nista ločena. Svojo identiteto so izgubili že zdavnaj, in ko se razširi novica o predsednikovi smrti, se ne morejo več spomniti, kdo in kaj so bili nekoč, kot tudi ne morejo postati nekaj drugega in na novo zaživeti. Svoboda je preveč strašljiva, prinaša tveganja, ki jim niso (več) kos.
Skozi niz absurdno komičnih situacij govori Ljudski demokratični cirkus Sakešvili predvsem o tem, kako nenehno »pranje možganov« spira človeku tudi osebnost, dostojanstvo in vse tisto, kar ga kot človeka sploh določa. To so sporočili iz ljubljanske Drame. (konec)