02.09.2021 ob 14:23
Deli članek
Konec igre Samuela Becketta v režiji Diega de Bree

Ljubljana (MOREL)- SNG Drama Ljubljana zaokrožuje repertoar minule sezone 2020/21 z absurdistično-distopično enodejanko Konec igre, ki ob »tragikomediji v dveh dejanjih« Čakajoč Godota velja za eno najznamenitejših del irskega dramatika in vsestranskega ustvarjalca Samuela Becketta. V uprizoritvi drame, ki jo je prevedel Srečko Fišer in režiral Diego de Brea, igrajo Matija Rozman, Veronika Drolc, Jurij Zrnec in v alternaciji Igor Samobor in Gregor Baković. Dramaturginja je bila Mojca Kranjc, scenograf in sooblikovalec svetlobe je Diego de Brea, kostumograf Blagoj Micevski, sooblikovalec svetlobe Metod Novak, lektorica Klasja Kovačič, hospitantka Alja Bračun. Premiera bo v soboto, 4. septembra, ob 20.00 na Velikem odru Drame. Ponovitve bodo na sporedu 6., 7. in 8. septembra ob 19.30 ter 9. septembra ob 18.00. 

Ustvarjalci uprizoritve so se veliko ukvarjali s problematiko soočanja s smrtjo, o kateri v življenju običajno razmišljamo premalo, prepozno in pod težo soočanja z življenjskimi obžalovanji. Zelo podobno kot Hamm, ki se v Koncu igre poskuša vrniti nazaj v čas, ki je že izgubljen in preživet. Režiser Diego de Brea Beckettovo znamenito dramo opiše kot sugestivno prispodobo človekovega prehoda iz življenja v smrt. Primerja ga z razburkanim morjem, polnim »globokega obupa, tesnobe in strahu, pa tudi divjega, nekontroliranega hrepenenja kot nujne posledice človekovega poslednjega boja za ohranitev že izgubljenega.«

Konec igre nas seznani s štirimi tako in drugače zaznamovanimi in onemogočenimi antijunaki. Te osebe z nenavadnimi imeni so sicer zdrave (niso bolne ali okužene), a vsaka na svoj način invalidne, poškodovane, onemogočene, nebogljene. Hromi in slepi gospodar Hamm (Igor Samobor/Gregor Baković), njegov zvesti in za sedenje nesposobni služabnik in posinovljenec Clov (Jurij Zrnec) ter Nagg (Matija Rozman) in Nell (Veronika Drolc), v smetnjaku ždeča Hammova oče in mati, životarijo v zaklonišču sredi opustošenega niča. Trije od njih sicer vidijo, a gleda in poroča o svetu zunaj lahko samo eden, saj edini zmore splezati na lestev, prislonjeno k oknu, in poročati o svetu zunaj, ki ga doživlja kot eno samo negibno sivino. V začarani krog zavedanja lastne ničevosti ujeti kvartet se brezizhodno prebija skozi čas z grotesknimi poskusi uprizarjanja življenja: »nekaj vzamejo pri starih Grkih, kaj drugega sunejo commedii dell’arte, mimogrede citirajo Biblijo in se navežejo na Hegla, pa tudi kakšen star judovski vic jim pride prav. A tudi to se morda samo zdi. Avtor interpretu nikakor ne pomaga pri razbiranju pomenov, še več, iz njega se skorajda norčuje, ko eni od oseb položi v usta repliko: "Ti in jaz da bi kaj pomenila! Kratek smeh. Ta je pa dobra!" Vendar to ne ovira teoretikov, da se ne bi lotevali analiz z novih in novih vidikov, in gledaliških avtorjev, da ne bi v Beckettovih besedilih odkrivali novih in novih plasti pomenov – tudi v časih in prostorih, ki so se spremenili tako, kakor pred dobrimi šestimi desetletji ni bilo mogoče slutiti niti v najbolj črnih distopijah,« v gledališkem listu sklene njegova urednica in dramaturginja uprizoritve Mojca Kranjc.

Samuel Beckett je dramo Konec igre napisal v francoščini z naslovom Fin de partie. Posvetil jo je režiserju krstne uprizoritve igre Čakajoč Godota, ki je dve desetletji pozneje v ljubljanski Drami postavil Valle-Inclánove Božje besede. Čeprav je bila krstna uprizoritev zelo uspešna, »se Blinu v istem mestu ni posrečilo najti gledališča, ki bi bilo pripravljeno sprejeti naslednjo Beckettovo igro; tako je Konec igre doživel praizvedbo aprila 1957 – v francoščini in s francoskimi igralci – v londonskem Royal Court Theatru. V angleščini je bil v avtorjevem prevodu in z naslovom Endgame prvič uprizorjen januarja 1958 v New Yorku, v slovenščini pa v Eksperimentalnem gledališču (1960/61 v Viteški dvorani Križank, rež. Balbina Battelino-Baranović; Nagg: Tone Homar, Nell: Margo Filčeva, Clov: Branko Miklavc, Hamm: Polde Bibič). V nasprotju z avtorji, ki so po drugi svetovni vojni poskušali v literarnih delih artikulirati položaj človeka v korenito spremenjenem svetu predvsem s formuliranjem metafor za svoje (filozofske) teze, je Beckett segel onkraj ideologij(e) in globlje v jedro človekove eksistence. Ni ga zanimal smisel, ki ga mora človek, izključno sam odgovoren zase, poiskati svojemu življenju, pa tudi ne odsotnost smisla kot taka. Le hladno in na prvi pogled neprizadeto (morda je ravno zato toliko pisal v "posvojenem' jeziku") je opazoval, na kakšne načine si človek pomaga, da bi preživel ob vednosti, da smisla ni: iznajde, na primer, Godota in s čakanjem nanj izpolni svoje življenje. V Koncu igre je stopil še korak naprej v neprizanesljivosti – niti čakanja na nekoga ali na nekaj ni več,« je v gledališkem listu zapisala Mojca Kranjc.