Ljubljana (MOREL)- V soboto, 13. novembra, bo na Velikem odru SNG Drama Ljubljana slavnostna premiera drame Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata. Uprizoritev igre enega najpomembnejših nemških dramatikov druge polovice 20. stoletja je v minuli sezoni, podnaslovljeni Lebdenje, nastala v okviru mednarodno odmevne trilogije, ki sta jo v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu po tem znamenitem delu zasnovala režiser Sebastijan Horvat ter avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković. Vsaka od uprizoritev trilogije tematizira drug vidik drame: ljubljanska, ki je nastala po prevodu Mojce Kranjc, se osredotoča na intimno zgodbo glavnih junakov, Gleba in Daše, ki ju igrata Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić. V Cementu igrajo še Igor Samobor, Vanja Plut, Nejc Cijan Garlatti, Gorazd Logar, Timon Šturbej in Drago Ivanuša (glas). Scenograf in avtor videa je Igor Vasiljev, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, lektorica Tatjana Stanič in asistentka režiserja Nina Ramšak Marković. Po sobotni premieri načrtujemo prvi sklop ponovitev 15., 16., 17., 19., 20. in 22. novembra ob 19.30 ter 18. novembra ob 17.00. V soboto, 27. novembra, bo sledilo gostovanje Cementa na »Cement festu« v Beogradskem dramskem pozorištu, kjer se bodo med 25. in 28. novembrom na istem odru zvrstili vsi trije deli trilogije. V letu 2022 bo tudi slovensko občinstvo imelo priložnost, da si zagrebško in beograjsko predstavo – slednja je na letošnjem Bitefu prejela grand prix za najboljšo predstavo v celoti – ogleda na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Müller je svojo igro Cement, napisano leta 1972 in krstno uprizorjeno leta 1973 v Berlinu, naslonil na roman z istim naslovom Fjodorja Vasiljeviča Gladkova (1883–1958), klasika sovjetske socrealistične književnosti. Gladkov je roman objavil leta 1925, zgodbo pa napisal po lastni izkušnji dela v cementarni, v katero se je kot boljševik zatekel leta 1918, med rusko državljansko vojno. Roman, ki je (p)ostal njegovo najpomembnejše delo, je literarni spomenik dobi zgodnje industrializacije v Sovjetski zvezi. Dela Heinerja Müllerja so bila v Sloveniji redko uprizorjena, a Cement je prišel na Veliki oder ljubljanske Drame že novembra 1976, torej razmeroma kmalu po krstni uprizoritvi v Berlinu leta 1973, in je edina režija znamenitega Ljubiše Ristića v tem gledališču. Glavno vlogo ključavničarja Gleba Čumalova je igral Boris Cavazza, njegovo ženo Dašo pa Barbara Levstik. 

Režiser Sebastijan Horvat Müllerjev Cement opiše kot eno največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike. Ves svet je stisnjen v odnos med glavnima junakoma: ključavničar Gleb Čumalov se po zmagi v ruski državljanski vojni kot Odisej vrne domov k svoji Penelopi – Daši Čumalovi. Gleba ob vrnitvi pričaka tovarna cementa, ki kljub visokoletečim revolucionarnim geslom sameva prazna in zapuščena. Njegova žena Daša je v času, ko je bil odsoten, postala poosebljenje nove ruske ženske in se je s srcem in telesom predala novi ljubezni – Revoluciji. Njunega otroka pa je vzela lakota. »Glebov cilj je od tega trenutka dvojen: prepričati novo oblast, da lahko ljudje/delavci sami ponovno usposobijo tovarno, ki lahko dela in proizvaja še več in bolje kot prej, ter ponovno pridobiti srce svoje žene. Cement je ljubezensko pismo nekemu trenutku preloma, rezu med obstoječim in radikalno novim, naslikano z brutalno, surovo silo in mrakom, ki skozi celotno pisavo neizprosno izpričuje vero, da vse to je in mora biti, ne glede na grozljive izpeljave, in da je naša prihodnost, prihodnost človeštva, točno ta prelom, ali pa … je sploh ne bo. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo. Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje,« je zapisal režiser uprizoritve.

Po neposrednih prenosih, ki smo ju marca v času drugega vala epidemije lahko le spletno prenašali z Velikega odra Drame, bodo igralci uprizoritev premierno odigrali še v živo pred občinstvom. Igralka Nataša Barbara Gračner je pred skorajšnjo premiero slavnostne uprizoritve v intervjuju za Večer razmišljala, da je bil spletni ogled prikrajšan za vzdušje, ki ga prinaša mehka tema v gledališki dvorani, in poudarila, da impulzivna igra, ki so jo gledalci lahko zaznali že v spletni izvedbi uprizoritve »izvira iz podob ujetih ljudi, ki kot otrpli zastajajo na pogorišču in se sprašujejo ontološka vprašanja, na katera nimajo odgovorov. V vakuumu hodijo za svojo senco in se prestrašenih oči od daleč opazujejo. Tako nekako poskušam definirati atmosfero celote. Predstava je likovno izjemna in scenograf Igor Vasiljev je projekcije tako subtilno vpel v impozantne gole stene ogromnega in hladnega stanovanja, da deluje, kot da smo se znašli v fotografijah Gregoryja Crewdsona.«

Müller v Cementu preizprašuje tudi odnos med naravo in civilizacijo, ki se izrisuje s podobama dveh zelo različnih narav. Ena je ta, ki jo je dramatik prevzel iz romana Gladkova – dejanska narava Rusije, ki jo je mogoče ukrotiti z delom, na začetku obdobja hitre industrializacije v 20. letih prejšnjega stoletja. Druga narava pa je »peklenska, neukrotljiva, in kar je morda najpomembnejše, ni je mogoče prostorsko zamejiti. Ko gre za táko videnje narave, ne obstajata 'zunaj' in 'znotraj', zato junak tega fragmenta z grozo spoznava, da velja to tudi za njegovo telo – ne ve, kje se sam končuje in kje se začenja krvoločni nasprotnik, ki se ga je namenil premagati. Prav ta strahota soočenja z Naravo – nečloveško rušilno energijo ultimativnega nasilja nad telesom (našim telesom, telesom naših ljubljenih!) – je bila izhodišče za našo postavitev Müllerjevega Cementa v ljubljanski Drami,« je za gledališki list zapisal avtor priredbe in dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković.

O avtorju Heinerju Müllerju
Heiner Müller (1929–1995) je eden najpomembnejših dramatikov druge polovice 20. stoletja in eden največjih nemških intelektualcev zadnjih petdeset let. Na začetku je delal kot urednik in novinar, kasneje pa kot dramaturg in umetniški vodja gledališča Berliner Ensemle, svobodni pisatelj in dramatik. Kljub težavam, ki mu jih je povzročala Enotna socialistična partija Nemčije (NDR), kljub cenzuri in prepovedim Müller ni prenehal pisati in ni odšel na Zahod, četudi so ga tam proti koncu sedemdesetih začeli objavljati in uprizarjati. Danes velja za osrednjo pisateljsko osebnost nekdanje NDR in »simbol« razdvojene Nemčije; s svojim opusom je bistveno zaznamoval postdramsko dramatiko in gledališče. Po njegovem dramski tekst ni »serija situacij, ki so avtorjev spisek želja, temveč črpa iz protislovja med intencijo in materialom, med avtorjem in dejanskostjo«. V mnogih pogledih Brechtov naslednik je delo drugih avtorjev štel za gradivo, ki ga je treba obdelati in napisati na novo. To so sporočili iz Drame. (konec)