Ljubljana (MOREL)- Prva slovenska uprizoritev igre Požigi Wajdija Mouawada v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je slavnostno otvorila minulo sezono, imenovano Lebdenje, se po več kot enoletnem premoru vrača s sklopom zadnjih ponovitev, ki jih načrtujemo 25., 26. in 28. februarja ob 18.00 na Velikem odru Drame. V uprizoritvi igrajo Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj in Janez Škof. Dramo je prevedla Eva Mahkovic, dramaturg je Tibor Hrs Pandur, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, skladatelj Branko Rožman, koreografinja Tanja Zgonc, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, lektorica Tatjana Stanič, študijski asistent režiserke Jaka Smerkolj Simoneti in asistentka scenografinje Sara Slivnik.

Požigi se osredotočajo na zgodbo treh oseb: enigmatične Naval (Pia Zemljič) in njenih otrok, dvojčkov Simona (Nejc Cijan Garlatti) in Jeanne (Nataša Keser). Harmonijo njihovega sobivanja prekine Navalina nenadna izguba volje do življenja, ki jo spremlja odločitev za popoln in dosmrten molk brez vsakršnega pojasnila. V oporoki zapusti Naval odraslima hčeri in sinu nalogi: Simon mora najti njunega očeta, za katerega sta mislila, da je mrtev, Jeanne pa brata, za katerega nista vedela, da ga imata. V izpolnjevanju materine poslednje želje se Simon in Jeanne podata na dolgo potovanje do krajev, iz katerih izvira njuna družina, in to potovanje, polno težkih vprašanj in potlačenih skrivnosti, korenito preobrazi njuno identiteto. Z izpolnjevanjem te misije postumno spoznavata mater in njeno preteklost, ki se razkrije kot zgodba o neizmernem pogumu, neizmerni zmožnosti ljubezni in nenehnem preseganju mej. Protagonistka Naval je neomajna osebnost, ki se odloči, da bo »katalizator sprememb, četudi jo bo to stalo lastno glavo,« poudarja režiserka Nina Rajić Kranjac.

Drama in uprizoritev Požigi razpirata univerzalna vprašanja in zajemata celoten spekter vplivov vojne na psihosocialno stanje družbe. Preizprašujeta možnost sprave in ponovne vzpostavitve človeške skupnosti po nasilju in grozodejstvih neokolonialnih vojn. Razgrinjata tudi vprašanje potvarjanja preteklosti in molka, ki je v marsičem vodilna nit uprizoritve. Opozarjata na ključna vprašanja, o čem in v imenu česa kot družba in posamezniki nenehno molčimo ter kaj se zgodi tistim, ki se opogumijo in ta molk prelomijo v imenu višjega cilja ali obljube. V enem izmed pisem Naval zapiše, da je »molk za vse tiste, ki se soočijo z resnico«. Njen molk postane z uprizoritvijo molk vseh nas, njeno telo postane personifikacija celotnega teritorija Libanona, ki ga je bilo, tako Naval, »treba postopoma mesarit«.
 
Prebijajoč se skozi brutalno večplastnost zamolčane družinske preteklosti Požigi eksplicitno raziskujejo možnost ljubezni kot preseganja travm sovraštva in groze. »Osnovna Mouawadova premisa je, da se dediščina vojne/nasilja/jeze prenaša naprej, tudi dolgo po tem, ko je vojna že dejansko minila,« v gledališkem listu zapiše dramaturg Tibor Hrs Pandur in doda, da je nujno, da se molk prekine in dediščina nasilja pretrga. Nina Rajić Kranjac poudari, da so Požigi spodleteli poskusi ljubezni vseh likov in njihova spoznanja o tej spodletelosti. Kljub dejstvu, da vojna okuži vse oblike ljubezni in skrha vse človeške odnose, uprizoritev temeljno sledi ideji, »da ne glede na vse ni predaje«. Spoznanje Požigov ni realpolitična alegorija ali politični komentar, ampak razkritje mehanizmov poskusa, kako zgraditi bližino. (konec)