Ljubljana, (MOREL) - Prašič na trgu sredi mesta. Mesto je prestolnica EU in sedež njenega uradništva, ki dela in igra po svojih pravilih. Tamkajšnje življenje piše zgodbe in povezave za katere ni nujno, da zares obstajajo, toda brez njih bi vse razpadlo. Takšno podobo bruseljskega življenja ponuja avstrijski pisatelj Robert Menasse v svoji najnovejši knjigi Prestolnica, prevedla pa jo je Tanja Petrič. Vpogled v različne plati življenja v italijanskem Neaplju ponuja pisateljica pod vzdevkom Elena Ferrante v romanu Zlagano življenje odraslih, ki je luč sveta zagledal pred komaj enim letom. Kako zgleda dinamika odnosov med petimi osebami, dvema ženskama in tremi moškimi, povezanimi z ljubljansko Slovensko filharmonijo in koliko ljubezenskih trikotnikov je možno splesti piše Milan Dekleva v svojem novem romanu Pet za kvartet. Vse naštete knjižne novosti je danes predstavila ljubljanska Cankarjeva založba (CZ). Ob tem je bralcem poslala še sedmo pesniško zbirko, ki jo podpisuje Janez Ramoveš Skupinska slika (Folklora) in izbrane misli Josipa Jurčiča ob 140. obletnici njegove smrti pod naslovom Človeško srce je kakor nebo, ki jih je izbrala Marjeta Zorec.  

Po besedah glavnega urednika CZ  Aljoše Harlamova je javnost ob izidu roman Prestolnica razglasila za prvo knjigo o evropski birokraciji, nekateri pa so knjigo že poimenovali za prvi veliki roman EU. Glede na to, da pisatelj govori tudi o prašiču, ki je upodobljen tudi na naslovnici romana, urednik hudomušno pripomni, da naš notranji minister zelo promovira to knjigo v kateri iščejo prašiča. Urednik knjigo v branje priporoča vsem, zlasti zdaj, ko Slovenija predseduje Svetu EU. Menasse je spreten pripovedovalec in prestolnico predstavlja v najširšem smislu: politično, filozofsko in ekonomsko, hkrati pa se roman bere kot kriminalka. Pisatelj je za svoje literarno delo prejel številne nagrade, za Prestolnico pa leta 2017 tudi nemško književno nagrado. Glavna ideja romana je ideja, ki zasleduje projekt Evropa in je postnacionalni projekt, kar avtor knjige govori tudi v svojem Manifestu 2018. Govori o Evropi, ki bi se morala odpovedati nacionalnim interesom, da bi bila Združena evropska republika. »Angleški prevod romana je izšel ravno med brexitom in za svojega so ga vzeli na obeh straneh: tako nasprotniki britanskega izstopa, ki v romanu vidijo spomenik ideji EU, kot podporniki, ki so mnenja, da roman nakazuje, da za EU ni (več) pravega upanja. Satira o bruseljski birokraciji spremlja uradnike, ki skušajo ob jubileju preobrniti negativno javno mnenje o EU, pri tem pa se ne zmorejo zediniti, ali je temelj EU res protinacionalistična ideja, kot opomin izkušnje Auschwitza. Zgodi se še skrivnostni umor, ki ga oblasti očitno skušajo pomesti pod preprogo, prašičerejci iščejo skupno strategijo prodora na Kitajsko, največji umi razpravljajo o ekonomski prihodnosti EU, po Bruslju pa tava fantomski prašič…« je knjigi na pot zapisal Harlamov. Kot je Harlamov danes poudaril na novinarski konferenci zgodbe se zelo prepletajo, razkrivajo absurdnosti obširnega birokratskega aparata in grožnje njegovega razpada. Roman se bere lahkotno, v njem je veliko realij, ki jih je treba raziskati, saj se ne ve točno, ali gre za fikcijo, ali pa za zgodovino.

Med prevodnimi novostmi Cankarjeve založbe je roman Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih, ki ga je prevedla Daša Perme Jurjavčič. Kot pravijo v CZ val ferrantomanije ni zaobšel naših literarnih sladokuscev, ki so po navdušenju nad prvim v slovenščino prevedenim roman Dnevi zavrženosti in nato Neapeljskim ciklom nestrpno pričakovali njen novi roman Zlagano življenje odraslih. »Ključni prizor iz romana je na naslovnici knjige,« je poudaril Harlamov, knjigo pa je opremila Vida Igličar. V ospredju so ženski odnosi – odnos med teto in nečakinjo, ki imata skupno kri in nič drugega,« pojasnjuje urednik. Ferrantova dogajanje v svojih romanih najpogosteje postavi v temperamentni Neapelj – mesto z dvema obrazoma, ki očitno izvablja najgloblja in najmočnejša čustva junakov. V romanu Zlagano življenje odraslih nas avtorica z očmi najstnice Giovane vodi na dve strani mesta – siromašno in umazano ter bogato, navzven brezhibno… Giovanin značaj se temeljito spremeni po eni sami očetovi nepremišljeni izjavi, ko je prisluškovala pogovoru med staršema, da je ona podobna njegovi sestri, ji odpre oči tudi za vse tisto, česar do tedaj v svoji otroški naivnosti ni videla – za laži in dvoličnost odraslih. Ena sama očetova nepremišljena izjava za vedno spremeni Giovano. Prej pridna učenka, ljubljenka ponosnih staršev in lepa punčka vzornega obnašanja začne verjeti, da je grda, zlobna in pokvarjena. Začne se upirati staršem, učiteljem in drugim avtoritetam ter se zbliža z osovraženo teto z »druge strani Neaplja«. Obenem pa ji rana, ki ji jo zadajo starši, odpre oči tudi za vse tisto, česar doslej v svoji otroški naivnosti ni videla; za zanikrne, umazane kotičke mesta, za dejanja strasti, sovraštva in zavisti, hinavščino vzgoje in statusa, za pohlep in banalnost spolnosti – za zlagano življenje odraslih.

Roman Pet za kvartet Milana Dekleve nas še bolj kot v glasbene vode potegne v vrtinec razgretih čustev osrednjih literarnih junakov – članov godalnega kvarteta. »Vse se dogaja bliskovito in cela zgodba z veliko pripetljajev, ki jih protagonisti ne morejo kontrolirati se odvrti v enem dnevu,« je danes pojasnil Dekleva. Po njegovih besedah je v romanu ljubezenski štirikotnik, dogajajo pa se čudna naključja in bizarnosti. Vsak od protagonistov ima občutek, da je nekaj narobe v tem dnevu. Knjiga je tudi roman o glasbi, kot umetnosti najbližji popolnosti. Osrednji literarni junaki – člani godalnega kvarteta – dve ženski in trije moški se na pust novembrski dan pojavljajo v nepričakovanih trenutkih in na neprimernih mestih, tako da se čakanje na obetaven koncert v Slovenski filharmoniji postopoma spreminja v kakofonično in kaotičen skladbo. Osnovni fizikalni zakoni še veljajo, vse drugo pa postaja vprašljivo: gre za splet razgretih čustev in glav, utvar ali sanjarij? Roman po svoje odgovarja na (vsaj) dve težki vprašanji: Koliko ljubezenskih trikotnikov je mogoče začrtati med petimi osebami - štirimi člani godalnega kvarteta z glasbenim producentom -, če sta med njimi dve ženski in trije moški? Kako pravično voditi proces v svetu, »kjer so še sodniki in rablji iluzija«?

Pesnik in glasbenik Janez Ramoveš je tudi svojo sedmo pesniško zbirko Skupinska slika (folklora) napisal v poljanskem narečju. Zbirka, v kateri poglablja svojo prepoznavno poetiko, je »rokenrol«: polna obešenjaškega humorja, nevsiljivih lepot, človeške zagnanosti in grehov, spominov in impresij iz narave. Misli Josipa Jurčiča iz njegovih leposlovnih in drugih spisov objavljenih v knjigi z naslovom Človeško srce je kakor nebo je izbrala Marjeta Zorec. Letos se spominjamo 140-obletnice smrti velikega slovenskega ustvarjalca, ki je bil prvi veliki slovenski pripovednik ter avtor prvega slovenskega romana in tragedije. Bil je tudi drugi slovenski poklicni novinar, deset let je urejal prvi slovenski dnevnik Slovenski narod. (konec)zz