Ljubljana, 15. september 2016 (MOREL)-  – V ljubljansko Dramo se s prvo slovensko uprizoritvijo komedije Zaljubljenca slovitega italijanskega dramatika, pesnika in reformatorja komedije Carla Goldonija po dvajsetih letih vrača uveljavljeni italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli. Otvoritvena premiera sezone 2016/17, ki nosi naslov Utopija, bo v soboto, 17. septembra, ob 20.00 na velikem odru. Člani igralskega ansambla Drame Maša Derganc, Gregor Baković, Janez Škof, Nina Ivanišin, Saša Tabaković, Matjaž Tribušon, Nina Valič, Alojz Svete, Veronika Drolc in Valter Dragan se v Zaljubljencih srečujejo z edino utopijo, ki se morda lahko uresniči: z ljubeznijo – po svoji muhasti naravi srečno, nesrečno, izmuzljivo, večno …– v svetu oziroma času, neverjetno podobnemu našemu, ko na robu negotovosti razprodajamo dediščino nekih boljših časov in živimo v strahu, da temu, kar nezadržno prihaja, ne bomo kos.

Komedija Zaljubljenca je Goldoni napisal leta 1759 in še danes deluje neverjetno sodobno in živo. Ideja za igro se mu je porodila od prizoru na rimskih ulicah, ko se je neki mimoidoči par prepiral zaradi ljubosumja. Goldoni tako v uvodnem nagovoru gledalcem svetuje: »Mladeniči in mladenke, oglejte si sebe v Zaljubljencih, ki vam ju predstavljam; smejte se jima in naj se nikar drugi ne smejejo vam!« Pri Zaljubljencih pa ne gre le za zabavno prigodo mladega para, ki si zaradi ljubezenske preobčutljivosti in strahu pred osmešenjem nenehno otežuje pot do skupnega življenja, temveč tudi za pravo vivisekcijo znevrotiziranih, z vsakršnimi, tako potrebnimi kot nepotrebnimi skrbmi obremenjenih medčloveških odnosov. Sorodniki in prijatelji mladih zaljubljencev, tudi sami vsak po svoje v težavah, so prisiljeni v vlogo nekakšnih psihoterapevtov, ki se trudijo pomagati in jima (zaman) odpreti oči. Tako Goldoni v svojem delu nevsiljivo portretira tudi meščane, ki komajda še vzdržujejo življenjski slog, v katerem bi radi živeli. Že samo za boljše kosilo se morajo odreči družinski srebrnini, vzdrževanje videza pa jih spravi tudi ob duševni mir in jih peha v najrazličnejše nevroze. Čeprav se Zaljubljenca v skladu s komedijskimi pravili končata srečno, s poroko, pa ob današnjem branju te spretno izpisane komedije ostane grenak priokus, da je njen svet neprijetno podoben našemu, v katerem na robu negotovosti razprodajamo dediščino nekih boljših časov in živimo v strahu, da temu, kar nezadržno prihaja, nismo kos.

Znameniti italijanski komediograf Carlo Goldoni (1707-1793) se je rodil v Benetkah v premožni zdravniški družini, umrl pa je reven v Parizu, kamor se je umaknil pred kritiki v domovini. Svojo prvo »komedijo« je napisal še pred dopolnjenim devetim letom starosti. Od takrat so nastala številna dela, najpomembnejše pa so prav njegove komedije, ki jih je ustvaril več kot dvesto. Znan je tudi kot reformator gledališča in komedije; zagovarjal je prehod od improvizacije na odru k napisanim in naučenim dialogom, prav tako je zavračal obrazne maske, da bi prikazal resnični značaj in izraz likov, ki nikoli niso absolutno dobri ali zli, temveč so običajni ljudje s človeškimi napakami. Goldoni do vseh svojih dramskih junakov goji naklonjenost in jim kljub kritiki tudi prizanaša, saj verjame, da se vsak človek lahko izboljša.

Kot je za Gledališki list Drame zapisala priznana hrvaška teatrologinja in dramaturginja uprizoritve Željka Udovičić Pleština, je številčnost interaktivnih likov v tej komediji, med katerimi ni protagonistov v tradicionalnem pomenu besede, moderna poteza, ki nam dovoljuje, da v vsakem od njih prepoznamo enega od zaljubljencev. »Vsak od njih gradi svoj posebni odnos do iskanja ljubezni, svojo pot do možnosti njene uresničitve. Vsi prekipevajo od različnih razpoloženj, ki se spreminjajo z osupljivo hitrostjo in z nepričakovanimi razlogi, v situacijah, iztrganih iz čisto navadnega dneva prav tako čisto navadnega življenja.« Junaki se zaradi strahu pred neuresničeno ljubeznijo znajdejo na spolzkih tleh, kar ponazarja tudi klančina odra, deloma celo pomaknjena v avditorij med gledalce.

Režiser uprizoritve Paolo Magelli bi celoten ustvarjalni proces ponovil še enkrat, saj se je v Drami resnično dobro počutil. Carla Goldonija označi za slikarja naših duš, ki komičnost uporablja za prikaz melanholije, kritike, in tako je tudi srečen konec le navidezno srečen. V njegovem delu Zaljubljenca lahko razberemo napoved smrti ljubezni – živimo namreč v času, ko odgovore iščemo na Googlu in posegamo po instant ljubezenskih razmerjih, namesto da bi imeli stik sami s sabo in našimi ljubezenskimi občutji. Tudi predstava je tako neprestano poskušanje najti ljubezen.

Prevajalca Srečko in Jaka Fišer sta Goldonijevo komedijo prevajala skozi jezikovni kod 18. stoletja. Kot izpostavlja lektorica uprizoritve Tatjana Stanič, ustvarjalci uprizoritve temu niso v celoti sledili; predstava je prestavljena v sodobni čas, zato ji z nekaterimi elementi sledi tudi govorna podoba. Imena likov so izvorna, vikanje ni več znak konvencije, ampak čustvene nestabilnosti protagonistov. Člani igralskega ansambla so se morali v procesu ustvarjanja ukvarjati tudi z avtorsko improvizacijo, kar je najbolj izraženo ob koncu uprizoritve.

Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenograf Sven Jonke, kostumograf Leo Kulaš, znameniti italijanski skladatelj Arturo Annecchino, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, asistentka režiserja Tatjana Peršuh in asistentka scenografa Sara Slivnik.

PREDPREMIERA: v petek, 16. septembra, ob 19.30 na velikem odru

PREMIERA: v soboto, 17. septembra, ob 20.00 na velikem odru

PRVE PONOVITVE: 19. septembra ter 11., 13., 14. in 15. oktobra ob 19.30 na velikem odru

(konec)