Ljubljana (MOREL)- V soboto, 3. decembra, ob 20.00 bo na Velikem odru premiera krstne uprizoritve igre Kako je padlo drevo Katarine Morano, ki je nastala po naročilu SNG Drama Ljubljana. Režiser drame, ki prikaže, kako je zavrelo tudi tistim, ki so mislili, da za to nimajo časa, je Žiga Divjak. V uprizoritvi uveljavljenega avtorskega tandema igrajo člani igralskega ansambla Drame Janez Škof, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Uroš Fürst, Nina Ivanišin, Maruša Majer, Timon Šturbej in gosta Gregor Zorc ter Iztok Drabik Jug. Dramaturginja uprizoritve je Katarina Morano, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, inštruktor bobnanja in svetovalec za ritem Marjan Stanić, lektorica Tatjana Stanič in oblikovalec svetlobe Borut Bučinel.
V uprizoritvi Kako je padlo drevo spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja nič kaj posebne družine, katere člani se vsak na svoj način poskušajo prebiti skozi natrpane urnike in preko nakopičenih bremen, ki so si jih nabrali, ko so preživljali ure, dneve, leta drvenja proti nekakšni vedno bolj odmikajoči se jasnini. Ujeti v svoje skrbi ugotavljajo, da življenje vseeno beži mimo, najsi se s tem ukvarjajo ali ne. In medtem ko zmorejo biti pozorni le nase, se v svetu dogajajo stvari, ki so z vsakim dnem bolj nepovratne. Oziroma, kot uprizoritev opišeta Katarina Morano in Žiga Divjak: gre za zgodbo o drevesu, o fantu, o družini, o Reksiju, o klopih in znamenjih, o jeznih pismih, o premočeni postelji, ki štrli iz avta; o dnevu, ki se je vsakdanje začel, se bliskovito odvijal in nepovratno končal.
Zdi se, da trenutek, ki ga živimo, najbolj določa »še nikoli tako tesnobna sočasnost dveh trditev: ‘Sistem, v katerem živimo, in – posledično – naš način življenja ni dober, ni vzdržen, in ne samo, da ne vodi v svetlo prihodnost, naš način življenja vodi v gotov propad tako človeške civilizacije kot tudi planeta, kakršnega poznamo danes.’ In pa: ‘Počutim se, kot da se ne da nič narediti, nič spremeniti, kot posameznik/-ca sem popolnoma brez moči.’ Ti dve prepričanji skupaj ustvarjata prav poseben, več kot samo tesnoben občutek, občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu. Vsak dan se znajdemo v situacijah, v katerih bi kot posamezniki/-ce morda morali spregovoriti, se izpostaviti, se za kaj zavzeti, se morda samo malo odpreti, malo podeliti, vsaj poskusiti razumeti, ne obsojati ali morda bolj obsoditi, potolažiti, si vzeti nekaj časa, se malo umiriti … pa tega ne storimo, ker imamo občutek, da ni mogoče ničesar storiti, da smo premajhni, preutrujeni, neizkušeni, premalo pomembni, premalo načitani in razgledani, v preslabi psihofizični kondiciji, preslabo artikulirani. Zaradi strahu pred konfliktom, zaradi strahu pred izpostavljanjem, zaradi strahu pred vtikanjem v tuje probleme, zaradi strahu pred razočaranjem, zaradi strahu pred življenjem samim se odrečemo tistemu polnemu bivanju, ki ga človek doseže le takrat, kadar živi v skladu s svojim prepričanjem, v skladu s svojim srcem,« sta na pomembnost naše angažiranosti opozorila avtorica igre in dramaturginja Katarina Morano in režiser Žiga Divjak.
Pomembni temi, ki ju obravnavata drama in uprizoritev, sta tudi gentrifikacija ter njen vpliv na okolje in zelene mestne površine. Gentrifikacija, s katero označujemo proces prilagajanja določenih urbanih predelov in sosesk višjim družbenim razredom, s spreminjanjem in pozidavo teh območij v tako imenovane nadstandardne turistične, storitvene ali stanovanjske objekte vodi v izrinjanje (manj premožnega) lokalnega prebivalstva iz teh skupnosti. »Če bi naključne ljudi na ulici vprašal, kaj pomeni izraz ‘gentrifikacija’, bi v odgovor dobil predvsem skomige z rameni. (…) Ta odsotnost razumevanja uničujočega pojava zbuja strah. Kako, da o tem nič ne znamo povedati v krajih, ki jih je gentrifikacija tako močno zadela? Če bi se človek pred dvajsetimi leti izselil iz prestolnice in se vrnil leta 2022, bi mislil, da je prišel na drug kontinent,« je v gledališkem listu uprizoritve zapisal glasbenik in aktivist Miha Blažič. Gentrifikacija pogosto ogroža tudi zelene površine, ki imajo v urbani skupnosti življenjsko pomembno ekološko in družbeno vlogo. »Stik z naravo je za človeka življenjskega pomena in rastline imajo kot, zgodovinsko gledano, varnejši del narave posebno mesto pri zagotavljanju stika mestnih ljudi z naravo. (…) Mesto gradijo drevesa in stavbe, pri čemer je mnogo bolj preprosto zgraditi novo stavbo, kot posaditi in vzgojiti veliko, novo mestno drevo,« je v gledališkem listu zapisala krajinska arhitekta Maja Simoneti.
Igra je napisana v svežem, sodobnem pogovornem jeziku. »V tem besedilu govor deluje kot splošna, skupna baza, osnova skupine. Deluje kot govor nekega ljudstva, kot povezovalni element majhne skupnosti, ki nima problemov znotraj sebe (vsaj ne usodnih …), ampak se kot pleme spopada s problemi, ki prihajajo od
zunaj, iz okolja, ki ni več dobrotno in prijazno,« je v gledališkem listu uprizoritve zapisala lektorica uprizoritve Tatjana Stanič.
Premieri bodo sledile številne decembrske ponovitve, ki bodo na sporedu 5., 6., 10., 12., 13., 14., 16., 19., 22. in 23. ob 19.00 in 15. ob 17.00. Predstavi, ki bo na sporedu 21. decembra ob 18.30, bo sledil pogovor z ustvarjalci v okviru Abonmaja Plus.
To je sporočil Jernej Pristov, vodja službe za odnose z javnostmi SNG Drama. (konec)
