Ljubljana (MOREL)-  Zadnjo sezono v neprenovljeni stavbi SNG Drama Ljubljana nadaljujemo na odru Male Drame z uprizoritvijo Tango znamenitega poljskega absurdista Sławomirja Mrożka v režiji Luke Marcena. Mrożkova najodmevnejša igra je nadvse duhovita vivisekcija grotesknih odnosov v družini, v kateri se spopadejo generacije s popolnoma nasprotujočimi pogledi na svet. V uprizoritvi igrajo Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Boris Mihalj in Eva Jesenovec. Premiera Tanga, ki je tudi letošnja silvestrska predstava v Mali Drami, bo 22. decembra ob 20.00. Prve ponovitve bodo na sporedu 23., 27., 30. in 31. decembra 2023 ob 20.00; 5. januarja 2024 ob 18.00 ter 3., 4., 6., 18., 19., 20., 22., 23., 24., 25. in 31. januarja 2024 ob 20.00. Predstavi, ki bo na sporedu 23. januarja 2024, bo sledil pogovor z ustvarjalci v okviru Abonmaja Mala Drama Plus.
Igro Tango je v slovenščino prevedel Uroš Kraigher. Avtorica redakcije prevoda, po kateri je nastala uprizoritev, je Darja Dominkuš. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Luke Marcena sestavljajo: dramaturg Rok Andres, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Julija Gongina in študijska asistentka dramaturga Luna Pentek.

Poljski pisatelj in novinar Sławomir Mrożek se je leta 1963 skupaj z ženo odpravil na turistično potovanje v Italijo in tam tudi ostal. Tak pobeg izza železne zavese je bil za oblast skrajno problematičen, a Mrożku je v naslednjih letih uspelo izsiliti status pisatelja, ki živi in ustvarja v tujini, brez podpore države, obenem pa so njegova dela še vedno izhajala in bila uprizarjana tudi na Poljskem. Prav Tango je morda odločilno pripomogel k razpletu spora med avtorjem in poljskimi oblastmi. Spada v njegovo prvo ustvarjalno fazo, za katero so značilni zgledovanje po drami absurda, močna parodija na totalitarno oblast ter tedanje družbeno dogajanje in satira. Zaznamujejo jo dramske osebe, ki so razpete med oblastjo ali diktatom družbenih razmer ter željo po lastni, individualni eksistenci. V tej razpetosti občutljivi in razmišljujoči propadejo, nasilni in neskrupulozni pa prevzamejo nadzor.  
Kot je v gledališkem listu zapisala avtorica redakcije prevoda Darja Dominkuš, je Mrożkov Tango precej netipična igra, »ki zaradi svoje dvoumnosti definicije pogosto postavlja pod narekovaje. Ena njenih odlik je prav gotovo duhovitost; humor, ki ostaja svež, komični liki, ki kljub določeni meri tipiziranosti niso izgubili svoje privlačnosti. Toda brž ko začnemo govoriti o komičnosti igre, se nam zazdi, da je pomembnejše njeno prevešanje v grozljivo; zabavno, ki postaja nevarno, komedija, ki se sprevrača v tragedijo. In v tem prehajanju iz smeha v grozo je Mrożek nedvomno mojstrski. Začetni svet nekakšnega bohemskega kaosa in simpatične razpuščenosti z intervencijami glavnega junaka, najmlajšega družinskega člana Arturja, ki želi ustvariti red, jasnost in preglednost, sicer postaja urejenejši (pa ni zato nič manj smešen), vendar v njem nastaja prostor za žrtve, ki jih bo novi red nujno prinesel,« tako Darja Dominkuš.

Režiser Luka Marcen je v repertoarni napovedi zapisal, da je v jedru Mrożkovega Tanga radikalno razpadli svet, sodobna družba, le korak stran od svojega dokončnega propada. »Izgubljeni so vsi ideali, vse ideje, vsa načela, celo vsa tradicija in ves družbeni red. Kar je ostalo, je kaos – kaos, ki naj bi bil subverziven in osvobajajoč odmik od okostenelosti in rigidnosti, vse bolj pa sam postaja generator okostenelosti in rigidnosti, ki stiska in duši. A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrożkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz. Dokler se ne pojavi mladi izboljševalec sveta, mladi zagovornik starih tradicij, ki je pripravljen za poravnanje tečajev storiti prav vse. Absurd in groteskna komika Tanga se začneta prav v spopadu generacij, ki poskušata kot na šahovnici svet razstavljati in ga sestavljati nazaj. Obe strani sta prepričani o svojem prav in obe skoraj urarsko natančni v svojih postopkih. Mrożek to bojno polje še radikalizira, ko gleda na kolesje sveta skozi mikrooptiko družine. Z ene strani družinskega omizja tako kričijo maksime popolne svobode in opuščanja vseh pravil in konvencij, z druge pa red, smisel in brezkončnost birokratskih obrazcev, zahtev in norm. A jasno je eno: nič od tega ne more rešiti sveta, lahko pa ga – vsakič znova – le še malo bolj vrže s tečajev. Vse očitneje se kaže, da radikalnost reda, urejenosti in smisla ni nič manj nevarna kot radikalnost kaosa, svobode in nesmisla. Tako Tango z mehanizmom komičnega stroja postaja natančna vivisekcija odnosov v zaostrenem času, ki – kljub nenehnemu poigravanju s konvencijami in žanri – nimajo nobenih barier in so zato lahko do konca brutalni. Konec sveta je namreč tu in na obzorju ni nobene slutnje kakršne koli zmage ali odrešitve. Kar nam ostane, je tango, ki nas sili v tek, da nam svet ne pobegne,« tako Luka Marcen.
»Tango je, kot je za Mrożkov položaj v družbi, generacijo in čas nastanka razumljivo, tudi družbenokritična igra, ki za svoj literarni obračun z oblastjo posega po različnih strategijah smešenja, ironizacije ter komike, ki se plasti od absurda do groteske,« je v gledališkem listu uprizoritve zapisal dramaturg Rok Andres. »Mrożek je s svojim ustvarjanjem dokazal, da ga najbolj zanima človek v družbeni in kulturni podobi. Najprej človek v svoji mikroskupnosti in šele nato kot del družbe. Zelo hitro je zaslovel kot z razkrinkavanjem in analizo absurdne realnosti življenja v socialistični družbi povojne Poljske. Občinstvo je takoj prepoznalo vse politične aluzije v njegovih igrah, aktivno in strastno iskanje le-teh pa je postalo celo nekakšna zabava. Politični humor je bil viden tam, kjer bi ga danes komaj opazili ali pa sploh ne zaznali. Mrożkove absurdistične pisave ni mogoče ločiti od družbenopolitičnih okoliščin, svet v Tangu je v sozvočju z avtorjevo ustvarjalnostjo, deluje kot karikatura, a je živo boleč v neposrednosti humorja. In poudarek, ki njegovo pisavo in še posebej Tango morda bliža horizontu svobode, je prav ples tanga, ki se je zgodovinsko razvil iz upora proti konvenciji,« je v gledališkem listu razmišljal Rok Andres.
Tango je bil prvič objavljen leta 1964 v poljski gledališki reviji Dialog, prvič uprizorjen v nekdanji Jugoslaviji, natančneje v Beogradu, pa 21. aprila 1965. 7. julija je bila prva uprizoritev v Varšavi, 22. oktobra istega leta v ljubljanski Drami, 25. maja 1966 pa tudi v Londonu. V naslednjih letih je Tango obredel ves svet in Mrożek je z njim postal gledališka zvezda in eden najvznemirljivejših mladih evropskih dramatikov. Mrožek je od leta 1960, ko so uprizorili njegovo Policijo v SLG Celje (rež. Janez Vrhunc), nenehno prisoten na slovenskih odrih, saj Repertoar slovenskih gledališč beleži kar 28 uprizoritev njegovih del. Pet od teh uprizoritev je Tango: prvi v ljubljanski Drami sta sledili še dve študijski produkciji na AGRFT in dve institucionalni v SSG, Trst. Uprizoritev, ki prihaja na oder Male Drame, je torej šele šesta v slovensko govorečem gledališkem prostoru, medtem ko je bilo drugod po svetu zelo veliko različnih uprizoritev, na Poljskem celo več kot sto. V okviru programske cikla SLOGI in Drama, je bilo 14. decembra v Drama Kavarni predavanje Gašperja Trohe, direktorja Slovenskega gledališkega inštituta, ki je odstrlo pomenske tančine dramskega besedila Tango, načine uprizarjanja pri nas in odmeve na to Mrożkovo igro.

To je zapisal Jernej Pristov. (konec)