Trst (MOREL)- »Za slovenščino v tržaškem občinskem svetu bo treba najprej preseči nastale napetosti,« je župan Roberto Dipiazza izjavil predsednici SKGZ 3. februarja 2022. Pred poltretjim letom so namreč na novo umeščeni slovenski svetniki iz vrst Demokratske stranke si prizadevali za uporabo slovenskega jezika v občinskem parlamentu. Poskus ni doživel nič kaj spodbuden razplet.
Napetosti niso očitno še presežene, predvsem pa ni presežen nesprejmljiv in omalovaževalen odnos do slovenskega jezika in nasploh slovenske manjšine s strani tistih, ki sedijo v v klopeh večine tržaške občine. Napad na člana rajonskega sveta za Vzhodni Kras Matie Premolina, kateremu gre iskrena solidarnost Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ob uporabi slovenščine na srečanju z občinskim svetom, je dodaten dokaz, ki žal potrjuje to čisto vetero-nacionalistično držo, kateri ni imun niti sam župan, saj si je pred časom celo drznil označiti uporabo slovenskega jezika kot provokacijo.
Izjavo Dipiazze o slovenščini kot provokaciji je predsednica SKGZ Ksenija Dobrila omenila tudi med podelitvijo državnega priznanja, ki ga je prejela ob Dipiazzi in drugih, v predsedniški palači v Ljubljani. Nacionalistično obnašanje tržaške uprave z županom vred in nesprejemljiv rasistično obarvan odnos do slovenskega jezika s strani občinskega odbornika nista ravno korak v smeri sožitja, preseganja napetosti in pogleda v prihodnost.
Prijazen odnos za vsako ceno do takih institucionalih sogovornikov, ki ga zagovarjajo nekateri slovenski akterji tako na področju politike in civilne družbe, ne najde po mnenju krovne organizacije ustreznosti, saj bi si prav s strani predstavnikov javnih uprav pričakovali spoštovanje in predvsem osnovno poznavanje zakonodaje.
Še danes namreč tisti, ki so v prvi vrsti odgovorni za udejanjanje zakonov italijanske republike, namenoma odklanjajo spoštovanje tistih členov zaščitnega zakona, ki zagotavljajo uporabo slovenščine tako v izvoljenih telesih (člen 9) kot tudi na splošno državljanov v odnosu do javne uprave (člen 8) in to na celotnem območju 32 občin, ki so omenjene v dekretu Predsednika republike iz leta 2007, vključno s središčema Trsta in Gorice. Pravice do uporabe slovenščine na vsem ozemlju ne gre vezati na 10. člen zakona 38, kar namenoma delajo nekateri, saj je ta člen vezan izljučno na toponomastiko in je v primeru Trsta in Gorice ozemeljsko omejen le na nekatere predele teh dveh občin.
SKGZ in SSO sta v preteklih tednih prosila župana za srečanje v zvezi s številnimi argumenti. Na poslano prošnjo se župan žal ni še odzval, menimo pa da je ob tem nesprejemljivemu dogodku sedaj potrebno zaprositi za srečanje tudi tržaškega prefekta oz. vladnega komisarja, saj naj bi bil prav on garant spoštovanja zaščitnih norm. Še naprej računamo seveda na podporo Republike Slovenije, predvsem na diplomatski ravni z Generalnim konzulom v Trstu na čelu.
Ob tem želimo dodatno potrditi podporo naše krovne organizacije vsem slovenskim institucionalnim in političnim akterjem na občinskem in širšem področju pri uveljavljanju uporabe slovenskega jezika. Poslanstvo SKGZ je tudi zasledovanje uveljavljanja zakonov. Med temi sodi prav gotovo deveti člen zaščitnega zakona, ki pravi, da »se v zbornih organih in v izvoljenih skupščinah uveljavlja pravica do rabe slovenskega jezika tako v ustni kot v pisni obliki.« Že dolga leta se slovenska narodna skupnost sooča z občinskim pravilnikom Občine Trst, ki slovenščine v tem primeru ne predvideva. Doslednega poudarka je bila pa vsa ta leta misel, da je sicer niti ne prepoveduje, kar so večkrat izpostavili tudi trije slovenski občinski svetniki Štefan Čok, Valentina Repini in Stefano Ukmar, ki so si za uporabo slovenščine v občinskem svetu prizadevali že od prvega dne po izvolitvi, kot je podobno počel tudi svetnik Igor Švab v prejšnji mandatni dobi. (konec)
