Ljubljana (MOREL)- Kardiologi in kirurgi Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) so v sodelovanju s kardiologi Splošne bolnišnice Izola (SB Izola) in Splošne bolnišnice Celje (SB Celje) s študijo kot prvi uspeli potrditi, da je preventivna katetrska ablacija koristna strategija zdravljenja za bolnike z visokim tveganjem za nastanek življenje ogrožajočih motenj srčnega ritma. 

»Pri pacientih s srčnim popuščanjem in zamašeno žilo z infarktno brazgotino, ki so jim poleg vstavitve defibrilatorja izvedli tudi preventivno katetrsko ablacijo, je prišlo do 67-odstotnega zmanjšanja pojavnosti motenj srčnega ritma in posledičnih šokov z defibrilatorjem. Pomembno manj je bilo tudi hospitalizacij zaradi aritmij,« je na novinarski konferenci pojasnil idejni avtor novega koncepta zdravljenja  David Žižek,iz Laboratorija za srčno spodbujanje in resinhronizacijo Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike UKCL.

Tovrstno zdravljenje predstavlja pomemben napredek za zdravljenje bolnikov z življenje ogrožajočimi motnjami srčnega ritma. »Čestitam vsem kolegom, ki so sodelovali pri študiji tako v naši ustanovi kot v obeh sodelujočih bolnišnicah. Gre za prvo tovrstno randomizirano študijo v svetovnem merilu, kar je izjemen dosežek,« je ob prvi predstavitvi rezultatov študije slovenski javnosti povedal Bojan Vrtovec,  predstojnik Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike UKCL. 

Študija je bila izvedena med leti 2017 in 2024. V študijo smo vključili 60 bolnikov iz Slovenije, njihova povprečna starost je bila 67,5 let (±8,1 let), večinoma moških. Vsi v študijo vključeni pacienti so imeli srčno popuščanje in zamašeno žilo z infarktno brazgotino, niso pa še imeli motenj srčnega ritma. Spremljali smo jih 44 mesecev. »Naša predpostavka je bila, da če pacientom ob vstavitvi defibrilatorja izvedemo preventivno katetrsko ablacijo, preden razvijejo motnje srčnega ritma, to bistveno zmanjša nastanek motenj srčnega ritma, sprožitev defibrilatorjev in posledično zmanjša hospitalizacije zaradi nastanka aritmij. To se je v študiji tudi potrdilo. Do zdaj tega raziskovalcem ni uspelo dokazati še v nobeni drugi študiji, ki so bile izvajane po svetu,« je na novinarski konferenci pojasnil idejni avtor novega koncepta zdravljenja David Žižek,  iz Laboratorija za srčno spodbujanje in resinhronizacijo Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike UKCL. Povedal je še: »Doslej se je ta poseg izvedel šele, ko je pacient doživel enega ali celo več šokov, ki niso kvarno vplivali samo na delovanje srca, ampak tudi na bolnikovo psihofizično stanje.«

»Vse študije, narejene do sedaj, so kazale mešane rezultate. Nakazovale so, da ablacija sicer zmanjša pojavnost aritmij, vendar se te pogosto ponovijo. Vse te študije so bile narejene na pacientih, ki so že razvili motnje srčnega ritma in posledično napredovanje osnovne bolezni. Mi pa smo razmišljali drugače, preventivno, da opravimo poseg, preden se pojavijo aritmije in je je okvara srčne mišice napredovala do te mere, da je prepozno. Naše razmišljanje so rezultati študije potrdili,« je pojasnil David Žižek.

David Žižek je ob tem poudaril, da je bilo izjemno pomembno, da sta se v študijo poleg Kirurške klinike UKC Ljubljana vključili tudi SB Celje in SB Izola. »V SB Izola se ukvarjamo z razreševanjem kroničnih okluzij koronarnih arterij in implantacijo ICD. Vendar pa, kot vidimo pri pacientih, samo odpiranje žil ne zmanjša pojava malignih motenj srčnega ritma, zato te paciente iz naše bolnišnice običajno napotimo še na radiofrekvenčno ablacijo. Povabilo k sodelovanju nam je bilo v čast in smo z veseljem sodelovali pri študiji, ki jo je vodil Žižek. Sodelovanje s Kardiološkim oddelkom UKCL je bilo izvrstno. Dokazali smo, da slovenske bolnišnice med seboj vsaj na področju kardiologije zelo dobro sodelujemo,« je povedal Jurij Avramovič Gregorič,  vodja kardiološke dejavnosti, SB Izola.

»Sodelovanje več centrov v raziskavi (multicentrične raziskave) predstavlja standard v klinični raziskovalni dejavnosti. Zahteva dobro koordinacijo, sodelovanje in zaupanje med sodelujočimi centri, hkrati pa omogoča večji in hitrejši nabor potencialnih bolnikov primernih za sodelovanje v sami študiji. Republika Slovenija je dovolj velika, hkrati pa dovolj majhna za takšno sodelovanje. Sodelovanje v študiji obeh regionalnih bolnišnic (SB Izola In SB Celje) za nas predstavlja velik izziv, pa tudi priznanje, da delamo kvalitetno, strokovno in varno. Na sam uspeh študije kot take pa smo zelo ponosni,« je povedal Rafael Skale iz Kardiološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje.

»Brez sodelovanja obeh bolnišnic in vključitve tudi njihovih pacientov nam v študijo ne bi uspelo vključiti zadostnega števila pacientov. Vse posege katetrske ablacije smo sicer izvedli v UKC Ljubljana, ki je edina ustanova v Sloveniji, kjer trenutno izvajamo te posege,« je pojasnil David Žižek. Posege v UKCL so izvedli v Elektrofiziološkem laboratoriju KO za kardiologijo pod vodstvom  Matjaža Šinkovca in prof. Andreja Pernata in Elektrofiziološkem laboratoriju na Kliničnem oddelku za kirurgijo srca in ožilja Kirurške klinike UKCL, ki ga vodi kardiolog Matevž Jan. Defibrilatorje pa smo vstavili v UKC Ljubljana in SB Izola ter SB Celje.

»Poseg se opravi čez dimeljske žile v lokalni anesteziji. Bolniki so sadirani in spijo, niso pa v splošni anesteziji. Za poseg je potrebna ekipa, zdravnik dela poseg pri bolniku, z njim sodeluje vsaj še ena medicinska sestra. Poleg tega pa sta v ekipi še radiološki inženir in elektro inženir, ki pomaga razmeti zdravniku tehnični del posega. Namen posega je, da se ciljano najde mestu od koder izvira aritmija in se jih požge,« je pojasnil Matevž Jan.

Brez preventivne ablacije kar polovica pacientov v dveh letih doživi vsaj en šok z defibrilatorjem. Vsak tak šok z defibrilatorjem pacienti opisujejo kot zelo neprijeten, nekateri ga opišejo z besedami, da gre za tako močen elektrošok, »kot bi te brcnil konj«. Pogosto razvijejo strah in aksiozne motnje, saj je potrebno razumeti, da se lahko pacientu motnja ritma, ki zahteva šok defibrilatorja, pojavi kjerkoli in kadarkoli: med vožnjo z avtomobilom, hojo, spanjem, srečanju v družinskem krogu itd. Pacient lahko za kratek čas izgubi zavest, pade, se spotakne, poškoduje, saj defibrilator sproži močan elektrošok, ki ponovno uravna srčni ritem, sicer bi bolnik lahko umrl.

Več o prekatni tahikardiji/fibrilaciji in razvoju zdravljenju do sedaj

Prekatna tahikardija/fibrilacija je življenjsko nevarna motnja srčnega ritma. Prvo zdravljenje je bilo z antiaritmičnimi zdravili, ki so največkrat le delno učinkovita, lahko celo proaritmična in toksična. Preizkušanje učinkovitosti antiaritmikov je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja potekalo s programirano stimulacijo. Z vsadnim kardioverter-defibrilatorjem  se je preživetje teh bolnikov izboljšalo in je tudi danes temelj obravnave. Kot je pojasnil Matjaž Šinkovec,  iz Laboratorija za elektrofiziološke posege Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike UKCL, je bila »pri nas prva vsaditev leta 1989, na današnjem KO za kirurgijo srca in ožilja«. Poseg je zahteval torakotomijo.

V osemdesetih letih so začeli zdraviti prekatno tahikardijo s kirurškimi pristopi (anevrizmektomija, luščenje endokardne brazgotine – endokardna miotomija – encircling endocardial myotomy, izolacija desnega prekata). Kirurgi teh metod danes ne uporabljajo več.»Začetki zdravljenja s katetrsko ablacijo prekatne tahikardije segajo v osemdeseta letih prejšnjega stoletja. Prva metoda je bila ablacija srčne mišice s sunkom enosmernega električnega toka (DC 200-300 J) in kmalu za tem tudi z radiofrekvenčno (RF) energijo (400-1000 kHz), ki jo uporabljamo še danes. V Ljubljani smo pridobili RF generator leta 1992 (Osypka generator),« je povedal Matjaž Šinkovec.

Dodal je, da je bil prvi poseg zaradi prekatne tahikardije v Ljubljani opravljen leta  1996 (bolnik z žariščno tahikardijo desnega iztočnega dela). »Leta 2003 smo pridobili v Ljubljani   elektroanatomski kartografski sistem CARTO. Šele s to metodo je bilo mogoče zanesljivo identificirati področja patološke električne aktivacije v srcu, določiti brazgotino, pripeljati ablacijski kateter na želeno mesto in tam opraviti stimulacijo ali ablacijski poseg.«

Leta 2003 smo v Ljubljani opravili prvo RF ablacijo ishemične prekatne tahikardije. Leta 2016 smo objavili naše rezultate (Šinkovec M, Antolič B, Klemen L, Pernat A. Zdravniški Vestnik 2016; 85: 257–65.).Danes uporabljamo najnovejše pristope, kot so: kartografija lokalnih elektrogramov visoke gostote, intrakardialni ultrazvok in MR slikanje srca, kar je mogoče združiti z elektroanatomsko kartografsko sliko, je celoten razvoj zdravljena pojasnil  Matjaž Šinkovec.

To je sporočila Andreja Basle. (konec)